Kapele skozi čas
Vas Kapele je dobila ime po treh kapelah oziroma cerkvah: farni cerkvi
Marijinega vnebovzetja, cerkvi sv. Trojice in Kapeli sv. Križa. Leta
1786 postanejo Kapele župnija, h kateri so spadale vasi, ki še danes
sestavljajo KS Kapele.
Kapelci so bili znani mojstri v več obrteh, posebno spretni pa so bili lončarji, kovači in mizarji. Sloveli so tudi kapelski krovci in tesarji, kateri so pokrivali strehe s slamo ali rženim šopom.
Pred drugo svetovno vojno je bilo le malo domačinov stalno zaposlenih v kakšni službi; večina se jih je ukvarjala s kmetijstvom na svojih posestvih. Razvito je bilo poljedelstvo, tudi živinoreja, posebno vzreja plemenskih svinj, v novejšem času pa se je uveljavilo tudi mlekarstvo.
Vojno leto 1941 je kapelske domove izpraznilo, saj so Nemci kar 95% prebivalcev izgnali v Nemčijo, največ v Šlezijo. Domove so zasedli Kočevarji in na njih prav zanikrno gospodarili do konca vojne. Umaknili so se šele pred vrnitvijo izgnancev. Seveda pa se niso vrnili vsi, veliko jih je ostalo v grobovih na Nemškem.
Kraj se je začel močno spreminjati po drugi svetovni vojni. Domove je bilo potrebno obnoviti, ob tem pa je žal izginila večina značilnih hiš. Od bogate dediščine zanimivih lesenih domačij z značilno kmečko arhitekturo, gospodarskih poslopij, vodnjakov in hiš so ostale le še nekatere, ki so danes zaščitene. Posebnost med njimi je »rdeča hiša« iz leta 1831, kakršnih je bilo včasih več. Po ljudskem izročilu so Turki izropane hiše označili s krvjo, vaščani pa so jih z ukano s pomočjo rdeče barve pretentali.
Krajani, ki so ostali na tem območju, so si želeli izboljšati življenje, zato so poskrbeli, da je kraj dobil elektriko, vodovod, obnovili so gasilski dom in se s svetom povezali z boljšimi cestnimi povezavami in telefonom. Večina stvari se je zgradila s samoprispevkom in požrtvovalnim delom domačinov.
Kapelci so bili znani mojstri v več obrteh, posebno spretni pa so bili lončarji, kovači in mizarji. Sloveli so tudi kapelski krovci in tesarji, kateri so pokrivali strehe s slamo ali rženim šopom.
Pred drugo svetovno vojno je bilo le malo domačinov stalno zaposlenih v kakšni službi; večina se jih je ukvarjala s kmetijstvom na svojih posestvih. Razvito je bilo poljedelstvo, tudi živinoreja, posebno vzreja plemenskih svinj, v novejšem času pa se je uveljavilo tudi mlekarstvo.
Vojno leto 1941 je kapelske domove izpraznilo, saj so Nemci kar 95% prebivalcev izgnali v Nemčijo, največ v Šlezijo. Domove so zasedli Kočevarji in na njih prav zanikrno gospodarili do konca vojne. Umaknili so se šele pred vrnitvijo izgnancev. Seveda pa se niso vrnili vsi, veliko jih je ostalo v grobovih na Nemškem.
Kraj se je začel močno spreminjati po drugi svetovni vojni. Domove je bilo potrebno obnoviti, ob tem pa je žal izginila večina značilnih hiš. Od bogate dediščine zanimivih lesenih domačij z značilno kmečko arhitekturo, gospodarskih poslopij, vodnjakov in hiš so ostale le še nekatere, ki so danes zaščitene. Posebnost med njimi je »rdeča hiša« iz leta 1831, kakršnih je bilo včasih več. Po ljudskem izročilu so Turki izropane hiše označili s krvjo, vaščani pa so jih z ukano s pomočjo rdeče barve pretentali.
Krajani, ki so ostali na tem območju, so si želeli izboljšati življenje, zato so poskrbeli, da je kraj dobil elektriko, vodovod, obnovili so gasilski dom in se s svetom povezali z boljšimi cestnimi povezavami in telefonom. Večina stvari se je zgradila s samoprispevkom in požrtvovalnim delom domačinov.
